Terme di Riccione

Riccione Terme stojijo nekaj sto metrov od jadranske plaže, v borovem gozdu ob ulici viale Torino, vodo pa črpajo iz skupine izvirov Fonti del Beato Alessio. Upravljavec imenuje tri. Isabella je najbolj mineralizirana, uporabljajo jo pri kroničnih kožnih boleznih in za kopeli pri težavah s kostmi in sklepi. Claudia-Riccione je srednje mineralizirana in je izbrani izvir za zdravljenje zgornjih in spodnjih dihal ter rinogene naglušnosti. Celestina, najlažja od treh, je namenjena pitni kuri. Po objavljeni analizi imajo vsi trije na pipi od 14,95 do 15,35 °C in pH med 6,85 in 6,95 – gre torej za hladno žvepleno vodo, ki jo za uporabo segrejejo, in ne za naravno topel izvir. Po izmerjeni vsebnosti vodikovega sulfida se močno razlikujejo: najmanj ga ima Isabella, največ Claudia-Riccione.

Ista voda gre tudi v blato. Glino iz kamnoloma Tausano pri San Leu, ki jo upravljavec opisuje kot abisalno glino morskega izvora, zmešajo z žvepleno vodo in jo pred uporabo pustijo približno šest mesecev zoreti v posebnih bazenih. Poleg blatnih oblog in kopeli center ponuja inhalacije in pitne kure, zdravniške preglede in instrumentalne preiskave, enoto za fizioterapijo in rehabilitacijo, ki dela v žvepleni termalni vodi, ter ambulanto. Za zdravljenje je obvezen sprejemni pregled, za kure z blatom pa je treba imeti še EKG, ki ni starejši od šestih mesecev.

Za prosti čas je v wellnessu Oasi urejena Percorso Termale Sensoriale: termalni bazeni z vodno masažo, vsak z drugo temperaturo, vaskularna vodna pot za težke noge, širok slap v obliki zavese, majhne jame z infrardečo toploto, prhe z barvami in vonjavami ter curki za vrat in ramena; pot se konča v prostoru za počitek. Vodo je prvi analiziral leta 1890 grof Felice Pulle, takrat glavni zdravnik riccionske bolnišnice Ceccarini; pravi razmah centra se je po navedbah upravljavca začel v osemdesetih letih 20. stoletja.