Λουτρό του Παυσανία

Pavzanijeve kopeli ležijo na vulkanskem polotoku Metana v Grčiji. Voda je neposreden plod še dejavnega vulkanizma: podzemna magmatska kupola približno 4 do 7 km globoko segreva podtalnico, ta se po razpokah v kamnini dviga in ob obali pride na dan kot topla voda, bogata z minerali.

Vulkanska termalno-mineralna voda in njen izvir

V izvirih so natrij, kalij, klorid, bromid in žveplove spojine, kot je vodikov sulfid (H2S), ki vodi daje značilen vonj. Izviri so dveh glavnih vrst: žvepleni, značilni za okolico pristanišča v Metani, in kloridno-natrijevi blizu obale. Po vsem polotoku ima voda glede na izvir približno od 28 do 41 °C.

Pavzanijeva kopel

Kopel je v zaselku Agios Nikolaos na severovzhodu polotoka, kjer ob obali stoji majhna hiša. Mofeta (naravni izhod ogljikovega dioksida) tu segreva morsko vodo na približno 39 °C: ko izčrpajo nekaj vode in tlak na plinski steber pade, se voda segreje. Električna črpalka toplo vodo vodi ven v majhen bazen, zgrajen maja 2020. Nad dovozno potjo, na ploščadi pred stopnicami, ki vodijo do hiše, so skromni ostanki rimske kopeli, tam pa naj bi našli tudi antične kipe; arheologi še niso potrdili, ali gre res za kopel, ki jo je opisal antični pisec Pavzanij.

Zgodovina

Popotni pisec Pavzanij je že v 2. stoletju našega štetja omenil vroče izvire, ki so se pojavili po vulkanskem izbruhu leta 230 pr. n. št., in opisal toplo, slano vodo, ki je bruhnila na dan tam, kjer je ugasnil velik ogenj. Pozneje so izvire uporabljali za zdravljenje, verjetno že v rimskih časih, ko so zgradili kopališča in zbiralnike za vodo. Sodobna raba se je začela okoli leta 1870 s prvimi preprostimi kopališkimi napravami, urejeno zdraviliško delovanje je steklo do leta 1906, reprezentativno neoklasicistično kopališče ob pristanišču pa je leta 1917 zasnoval arhitekt Ernst Ziller.

Bazeni in kopanje danes

Mnogi izviri so še dejavni: nekateri tečejo naravnost v morje in tvorijo naravna „morska zdravilišča“, drugi brbotajo v majhnih skalnih kotanjah. Obiskovalcem je namenjenih več kopališč na prostem:

• Pavzanijeva kopel (Agios Nikolaos) – majhen zunanji bazen z morsko vodo, ki jo mofeta segreje na približno 39 °C. Notranjost zgodovinske kopalnice od smrtne nesreče leta 2014 ni več dostopna za kopanje.
• Žvepleni izviri Sfagia – žvepleni izviri ob vstopu v mesto, kjer se je mogoče kopati vse leto, kadar to dopušča temperatura vode; to je ista voda, ki so jo uporabljala nekdanja zdravilišča, dviga pa se vzdolž prelomne cone, ki poteka skozi mesto.
• Termalni bazen Gouva – majhen obalni bazen na vzhodnem koncu mesta Metana, kjer se je mogoče kopati v topli termalni vodi. Voda je bogata s soljo, kloridom in plinom radonom, glede na gladino morja in vulkansko dejavnost ima od 30 do 39 °C, kopalcem pa svetujejo, naj v njej ne ostanejo dlje kot 30 minut.

Okolje in sedanje stanje

Kopeli ležijo v izrazito vulkanski pokrajini, ki so jo oblikovale številne kupole iz lave na polotoku; tu so morski veter, vonj po žveplu in tiha dejavnost vulkana. Uradni državni hidroterapevtski zdravilišči – zahodne žveplene kopeli in vzhodne kopeli Agios Nikolaos – so oddali zasebnim vlagateljem, a sta zaprti že več let, ker zdravilni vodi manjka uradni certifikat, pa tudi zaradi birokratskih, spomeniškovarstvenih in arheoloških ovir. Edini izvir, ki ga še uporablja delujoč obrat, je po poročilih v hotelu Ai Pigae, kopališča Sfagia, Gouva in Pavzanijeva kopel pa ostajajo odprta za kopalce.